Range of Light

"Then it seemed to me that the Sierra should not be called the Nevada or Snowy Range, but the Range of Light. And after ten years spent in the heart of it, rejoicing and wondering, bathing in the glorious floods of light, seeing the sunbursts of morning among the icy peaks, the noonday radiance on the trees and rocks and snow, the flush of alpenglow, and thousands dashing waterfalls with their marvelous abundance of irised spray, it still seems to me above all others Range of Light, the most divinely beautiful of all the mountain chains I have ever seen." - John Muir

High Sierra mi je že nekaj let burila domišljijo ob obisku Yosemitov, vendar so do letos plezalne ambicije v dolini prevladovale. Dolina Yosemite je pravzaprav le drobna zareza v gorovju Sierre, ki se vije od severa proti jugu vzdolž zahodne obale ZDA. To gorovje je kot nekakšna planota na višini 3000m iz katere segajo posamezni vrhovi do višine 4000m. Ti vrhovi belega granita, izgubljeni v neobljudenih prostranstvih kalifornijske 'high country', spominjajo na najlepše himalajske in patagonske vršace. Čeprav manjši v merilu, so zaradi odročnosti in dolgih dostopov redko obiskani in večini neameriških plezalcev popolnoma neznani. Dih jemajoča lepota pokrajine (mogoče ima pri tem prste vmes tudi nadmorska višina), odlična kvaliteta skale ter praviloma izjemo stabilno vreme so razlog, da so si mnogi ameriški skalni asi tukaj poiskali svoje domovanje.

Na tem območju je preveč privlačnih sten in vrhov za eno samo življenje, zato sva s Crnim izbor plezalnih ciljev prepustila Petru Croftu, legendarnemu ameriškemu skalnemu plezalcu in enemu najboljših poznavalcev Sierre. V svoji knjigi The Good, the Great and the Awesome ta omenja t.i. The big four – najlepše štiri smeri čez štiri velike stene:

- Hardingovo smer v Mt. Coness

- smer/ grebensko prečenje Dark star v Temple Cragu

- Hardingovo smer v Keeler Niddle

- Positive vibrations v Incredible Hulku

Prva smer v katero sva se podala je bila Hardingova v Mt. Coness. Čeprav je v vodnikih v zvezi z najinimi plezalnimi cilji večkrat omenjeno, da je zaradi dolžine dostopov bolj primerno posamezne vzpone izvesti kot tridnevne ture, pri katerih prvi dan dostopiš v bližino stene ter prespiš, drugi dan plezaš in ponovno prespiš pod steno, tretji dan pa se vrneš nazaj k avtu, sva izbrala 'the hardmen way' pri kateri celotno turo opraviš v enem dnevu (car to car).

Izkazalo se je, da je pri takšnem pristopu najtežji del ture pravzaprav hoja. Dostopi potekajo po prezpotjih in vsaka oriantacijska napaka predstavlja dodatno uro ali več hoje. Na najini turi je plezanje potekalo brez težav. Celo zloglasni offwidth ni bil posebej težak zaradi razčlenjenosti skale okoli poči. Nekaj povsem drugega pa je bil dostop oz. sestop. Čeprav velja ta za enega krajših v našem izboru ciljev, sva se na poti izgubila, pustila nahrbtnika na napačnem mestu in ju bila primorana it iskat po vzponu, kar naju je stalo skupaj 10 ur hoje. Za najino prvo turo bi bila fraza night to night bolj primerna, saj sva štartala, ko je bila še noč in se k avtu vrnila v pričetku naslednje noči.

 

 

Ready, set, go!

"Scuse me while I kiss the sky." - Jimmy Hendrix

Ob ponovnem obisku Kalifornije so se apetiti po avanturi prelili čez rob plezalnih interesov. S Crnim sva se dobila na letališču v San Franu in se nato odpeljala direktno v Lodi. Naslednje jutro sva oba skočila v tandemu in po letu dni znova ugotovila, da je prosti pad še vedno sila zanimivo doživetje. Dogovorila sva se, da se vrneva na začetni tečaj padalstva čez tri dni, in se odpravila plezat v Tuolumne Meadows.

Tečaj je bil eno najbolj stresnih doživetij v mojem življenju. Glavni gazda je v uvodnem govoru omenil, da imajo največje težave s prostim padom plezalci in moški starejši od 35 let, kar je v trenutku spravilo Crnega pod pritisk. Sam sem se tolažil vsaj z mladostjo. V štirih urah so nama razložili kako pristati, se postaviti v pravilni položaj med padcem, upravljati s padalom ... in ga po potrebi odpeti ter odpreti rezervno. Po tem plazu informacij pa hop na letalo da vidimo, če je vse jasno.

Priletimo torej na približno 4000m nadmorske višine, v bobničih se čuti pritisk, od strahu novinci hlastamo za zrakom v plitvih vdihih. Inštruktor odpre drsna vrata in se držeč za rob postavi na zunanjo stran letalskega trupa. Nato pa novinec naredi podobno (saj smo konec koncev vadili celih 10 minut), se spogleda z inštruktorjem in po odštevanju "ready, set, go" odrine v upanju da obstaja življenje po smrti.

V minuti prostega pada se pod taktirko inštruktorja in spremljavi snemalca izvede nekaj osnovnih manevrov in nato odpre padalo na dogovorjeni višini. Po razmeroma mehkem pristanku na trdih tleh sem izgubljen sredi velikega pristajalnega polja tulil od olajšanja in se hkrati smejal, nekje v daljavi pa sem slišal krike ostalih preživelih novincev. Še vedno v primežu adrenalinskega šoka sem prinesel padalo do hangarja. Želel sem si le sedeti in gledati kako je svet lep, a je inštruktor Will v trenutku, ko smo odložili padala rekel: "Grab another parachute, we are jumping again in 5 minutes."

Prvi dan tečaja smo tako opravili 3 skoke skupaj z inštruktorjem, naslednji dan pa še 4. Na koncu drugega dne, po opravljenem tečaju, se počutiš kot sirota. Učili so te hoditi, še vedno pa ne veš, če zares znaš sam. Prijavil sem se na zadnji polet dneva z namenom, da prvič skočim popolnoma sam. Na letalu so bili sami lokalci in pilot nas je v navalu dobre volje pripeljal do 5000m. Prosti pad je bil res dolg in uspel sem se obdržati vseskozi v stabilnem položaju in izvesti nekaj obratov. Boljšega zaključka dneva si ne bi mogel želeti.