King Cobra

"King Cobra is generally horrible, but effective brew designed to get you drunk. Your not getting a buzz cheaper or better than this."
- http://beeradvocate.com/

“Awesome stemming with scary topout. Classic!"
- komentar na 8a.nu

V Yosemitih ima King Cobra dva pomena. Zaradi visoke vsebnosti alkohola in nizke cene je najljubše pivo v plezalni družbi, je pa tudi zloglasen highball v kampu 4. Pred leti, ko še nisem vedel dosti o trad plezanju in počeh, sem veliko plezal po balvanih v dolini. Zadnje dejanje tega obdobja se je odvilo v kobrinem kotu. Pri izstopu iz zajede me je izstrelilo v visok prelet edinega crash pada. Ryan je preprečil popolno katastrofo s tem, ko je mojo letečo rit usmeril na rob odrešilne blazine. Takrat sem si močno zvil gleženj in zatem okreval cel mesec. Naslednje sezone sem pozornost preusmeril na poči in dolge smeri, a dolg je ostal.

Nekaj dni nazaj smo s skupnimi močmi nabrali spodobno število crash padov in se v vročem popoldnevu sprehodili do balvanov v kampu 4. Frikšna ni bilo niti za vzorec in zašvicali smo ful. Po pregrevanju v lažjih problemih smo poskusili v Midnigt Lightning-u. Seveda nismo imeli za burek pri 30-ih stopinjah. Sonce je po dveh urah neuspešnih poskusov končno zašlo za hrib. Džusa je že zmanjkovalo, ko smo se v okrnjeni posadki Uroš, Mojca, neznan mulc in jaz premaknili do zajede kraljeve kobre. V nekaj poskusih so se drobci spomina sestavili v smiselno zaporedje vstopnih gibov. V trenutku, ko se mi je v drugo uspelo spraviti v gladek kot, je Ryan pod balvan dostavil "sending vibes" in podkrepil spottersko ekipo. Visoko nad tlemi, držeč tisti dve dobri šalčki, mi padec ni bil več sprejemljiv scenarij. Tal nisem pogledal. Vso pozornost usmeril na naslednji grif, in nato naslednji, in nato naslednji,... V pravem špiritu sem izvedel tistih nekaj gibov do vrha in nato zatulil kot pobegel norec. Krog se je sklenil, kobra je plačala.

Hotline

"In 1975, John Bachar and I crossed the Merced River and headed up to Elephant Rock with our dream to free climb the tension traverse on the second pitch of Hotline. We knew we had a chance to help push free climbing forward. We freed Hotline and it became the first 5.12 in Yosemite."
-Ron Kauk

"Če hočeš zvedeti kam si namenjen, ugotovi od kod si prišel."
-neznan

Dolina Yosemite je neskončen poligon skalnih izzivov, a kaj je dejansko tisto kar nudi poleg peščice klasičnih smeri, El Capa in Half Doma ter nekaj legendarnih balvanov? Obiskujoči plezalci se pojavijo s Supertopovim izborom smeri, nihče pa ne pogleda neselektivnega Falconovega vodnika. V tisti nepregledni zmešnjavi opisov se enkratnemu obiskovalcu ne ljubi ločevati zrnja od plev, čeprav se v džungli smeri skrivajo biseri kakršna je Hotline.

Hotline poteka po "nogi" skalne formacije imenovane Elephant Rock. Pozno popoldne, ko senca ravno prekrije Cookie cliff, se na nasprotni strani doline v popoldanskem soncu izriše nekaj raztežajev visoko poč. Vanjo me je zvabil Crni, saj sta lani poskusila z Lukcem in imela še neporavnane račune. Po slabotnem poskusu na pogled sem se ekipi dolžnikov pridružil tudi sam, vendar kasneje naštudiral gibe v ključnem prehodu. Ta izjemno lepa poč se prične šele na 35m višine, zato je vanjo potrebno preplezati po prečki iz sosede, ki prične s tal. Detajl smeri je nekaj gibov dolg balvanski problem po drobnih poličkah, ki so vodoravno razvrščene vzdolž dioritne žile... nekakšno ročkanje vstran po navpični plati brez stopov, kjer noge zavihtiš vodoravno iz ene strani v drugo. Le kaj se je motalo Kauku in Bacharju po glavi ko sta prva izvedla te drzne gibe že davnega 75'? Po dveh brezuspešnih poskusih s Crnim še vedno nisva našla odgovora, zato sva se umaknila na enodneven počitek.

Naslednjič so bile zvezde pravilno poravnane in prehod mi je uspelo preplezati v prvo. Nadaljevanje smeri je bila čista uživancija gvozdenja po poči, ki se lahko primerja z najlepšimi v Indian Creeku. V predzadnjem raztežaju naju je pričakalo razpotje: lepa poč čez streho ali previsen, navzven odprt kamin. Mislim, da je Crni zgolj iz želje po bitki izbral lažje ocenjeno opcijo, ki je bila težja - kamin. Tik pod izstopom iz tega sovražnega plezalnega terena je pritiskal kolena ob eno stran in pete ob drugo. Hlastajoč za zrakom se je vsake tolko pomaknil za nekaj centimetrov navzgor in nato spet zdrsnil. Baski, ki so medtem obzajlali čez naju so zmajevali z glavo, češ da zadeva zgleda zares "desperate". Po več kot polurni bitki se je prebil skozi ožino in sprostil nakopičeno napetost z živalskim krikom. Zadnji kratek raztežaj je bil le še runout formalnost.

In če se za konec povrnem k vprašanju kaj se je Bacharju in Kauku motalo po glavi leta 75'... Hotela sta narediti korak naprej v prostem plezanju in v ta namen uporabila svoje plezalne izkušnje. Nista se imela za alpinista, frikota ali balvanista, ampak sta bila kompletna plezalca. Njuna prosta ponovitev smeri Hotline je bila rezultat kombinacije različnih plezalnih disciplin, ki je presegala posamezna znanja. V današnjem času občudujemo neverjetne podvige Tommyja Caldwella v El Capu. Njegove najnovejše proste ponovitve zahtevajo pripravo, ki presega tradicionalni alpinistični okvir. Poleg suverenega obvladovanja poči vseh širin je Tommy tudi odličen balvanist, športni plezalec in soliden tehnični plezalec. Hotline vsekakor ne bo nikoli postala prosta klasika v svojem težavnostnem razredu zaradi prevelike raznolikosti izkušenj, ki jih zahteva. Za uspeh so potrebna široka plezalna obzorja.

Keeler Needle

“Bring your best wide/flare game if you expect to free it. 10+ at 13,500 is not an easy task.”
- www.mountainproject.com

“Glen and I just invited them along. They were good wine drinkers, and we all got along. It didn't matter that they didn't know much about climbing. Rob had climbed a little bit, not much, but I don't think Desert had ever climbed. Actually it's really to their credit that they were able to get up this thing.”
- Warren Harding o Robu McKnightu in Desert Franku, naključnih soplezalcih ob prvem vzponu v Keeler Needle

Ostal nam je še zadnji od velikih štirih in negotovost se je stopnjevala. Vreme je bilo muhasto v preteklih dneh, avto pa sva imela na razpolago samo še nekaj dni. Dva dni po Dark star-u in namakanju v toplih vrelcih East Side-a sva stala pred rangerjem na postaji v Lone Pine ter mu razlagala, da potrebujeva dnevno dovolilnico za vzpon na Mt. Whitney, ker vodi tja čez najin sestop. Uniformirani dolgolasec srednjih let je bil presenetljivo ustrežljiv, čeprav je nekoliko nezaupljivo omenil, da naju čaka “big day”. Plan je bil dostopiti sredi noči, zato da dospeva do stene ob zori, jo preplezava in se vrneva nazaj k avtu v enem zamahu. 24 ur naj bi zadostovalo.

Po večerji sva si privoščila večerni dremež v skrivnem kotičku ob parkirišču, po katerem je poleg spotikajočih pohodnikov v rednih presledkih krožila patrulja iščoč kršitelje predpisov. Budilko sva nastavila na eno zjutraj – pa ja se to ne šteje kot kampiranje na črno?!

V hrib sva zagrizla s polurno zamudo in prepolnim želodcem kalorijsko presežnega zajtrka. Luna je še vedno dovolj svetila, da sva se lahko orientirala v strmi pokrajini. Na začetku morene sva pričala izlivu sonca nad vzhodnimi prostranstvi. Stena, v katero sva bila namenjena se je obravala v nezemeljske oranžno rdeče odtenke. Za njo je zahajala luna.

Hardingova smer poteka po najbolj izraziti stenski razčlembi, ki se je dviga od ostanka ledenika do ostrega vrha. Skala po kvaliteti spominja nekoliko na Julijce, kar je v očeh Američanov, vajenih čvrstega granita že precej slabo. Občasni obvezni prehodi čez doneče in majajoče luske so sestavni del domače plezalne obrti in nama niso povzročali preglavic. Detajl smeri je 40 meterski offwidth na višini 4000m. Po začetnih metrih strahospoštovanja sva z njim opravila dokaj ležerno, nato pa tavajoč levo in desno našla prehod do vršnih skalnih blokov.

Da bi našla sestop sva se morala povzpeti še na Mt. Whitney. Dolge sence v dolini so nama kazale vso pot, ki je bila še pred nama. Bila sva na vrhu kamnite pokrajine, še nikjer blizu civilizacijskega udobja. Površina gorskih jezer je temnela. Na polovici sestopa naju je dohitela luna. Zdelo se mi je, da je minil že cel teden odkar sva bila pri avtu. Sva vse to res prehodila pred manj kot enim dnevom? Zakaj to počneva?

Walk away quietly in any direction and taste the freedom of the mountaneer. Climb the mountains and get their good tidings. Nature's peace will flow into you as sunshine flows into trees. The winds will blow their own freshness into you and the storms their energy, while cares will drop off like autumn leaves.

- John Muir

Dark star

Dark star crashes, pouring its light into ashes.

Reason tatters, the forces tear loose from the axis.

Searchlight casting for faults in the clouds of delusion.

Shall we go, you and I while we can

Through the transitive nightfall of diamonds?

- Grateful Dead

Po tem ko sva zašla na poti do Mt. Coness, preživela vetroven dan v Incredible Hulk-u in obakrat sestopala ponoči, sem se pričel spraševati, kaj naju tokrat čaka v Temple Crag-u. Pot se je zložno vzpenjala in v luninem siju ni bilo treba čelne svetilke. Čakal naju je dolg dostop in sedlo, od koder je iz globeli oglušujoče drl neviden hudournik, zagotovo še ni bilo blizu najinega cilja. Nočna hoja mi je prijala. Medtem ko noge same stopajo v korak, je zavest v polsnu, kot zjutraj preden vstanem.

Že nekaj dni sva odlašala z vzponom zaradi neobetajoče vremenske napovedi. Ko na Whitney portalu napovejo 30% verjetnost padavin ali vetrove, verjameva iz izkušenj. Sam in Graham pravita, da bosta kljub temu dostopila in prespala. Prav, se vidimo pod steno.

Luna zahaja, medtem ko se vzpenjava mimo jezer. Žal mi je, da ni več dovolj svetlobe. Rad bi videl pokrajino. Dan se rojeva, ko iščeva prehod mimo vzhodne obale tretjega jezera. Ker sledim meandrirajoči obali jezera, se po sprehodu po robu ozkega polotoka nevede vrnem ponovno na izhodišče. Nato zalomastim v širokem loku skozi gozd in pridem čez jezerski iztok. Balvansko polje in melišče, ki sledi nista prijetni pohodni površini, a steber, kjer poteka Dark star, je pred nama. Sam in in Graham sta pravkar vstopila. Kako udobno za naju. Ni nama treba iskati poteka smeri, če se zaplezata pa imava še vedno možnost ubrati drugačno pot.

Skala je odlične kvalitete in presenetljivo razčlenjena. “Jamming skills” tukaj niso potrebne, a Sam in Graham pičita. Če hočeva izkoristiti orientacijski bonus morava hiteti za njima. Težavnosti po prvem stolpu popustijo in nadaljujeva plezajoč simultano. Lahko plezanje v veliki izpostavljenosti in užitek neprekinjenega gibanja... predlagam da se razveževa.

Pod tretjim stoplom se oglasi prvi grom. Nebo nad puščavo East Side-a je zadelano z gosto črnino oblakov, ki prihaja nad nas. Ko dohitim Sama in Grahama na vršni polici se vsuje prva sodra:”Fuck the rope”. Pred nami je še enostaven skalni greben. Preden sodra razmoči skalo in zapolni razpoke moramo preplezati čimvečjo razdaljo.

Treska vedno bliže in glasneje. Z vso to železno opremo na sebi bi bil odličen strelovod. Plezam tik za Grahamom in naenkrat smo na vrhu. Celoten vršni greben smo preplezali bliskovito. Nad nami je luknja modrine. Medtem ko se slikamo nevihta za grebenom besno grmi, a ne more čez. Mogoče se danes vrneva k avtu še pred temo.

 

Positive Vibrations

"This is a phenomenal climb, really the cream of the crop for granite crack climbing. The setting, the line, the rock quality and the climbing itself are all absolutely superb."

http://www.mountainproject.com/

Stojim na majhni polici sredi osrednjega raza Incredible Hulka in varujem Crnega. Drget, ki je prenehal, ko sva prestopila v sonce na polovici smeri, se ponovno vrača v moje premražene ude zaradi neusmiljenih sunkov vetra, ki me mečejo iz ravnotežja. "Vrv se že nekaj časa ni premaknila z mesta... ali se samo meni zdi. Verjetno ga ovira veter."
 

Crni pravi, da je skalno plezanje uživancija, pravi alpinizem pa trpljenje. Sem že dovolj podhlajen, da lahko najino plezanje smeri Positive Vibrations v Incredible Hulku okličeva za pravi alpinizem?

Ko sva zjutraj dostopala po tisti slikoviti dolini je bilo toplo, čeprav rahlo vetrovno. Vedela sva da bo veter v steni silovitejši. Pravijo, da vetrovi ob Hulkovi steni pridobijo nesluteno hitrost zaradi Venturijevega učinka. "Aaaah, dokler ne bo vrv stala pokoncu zaradi vetra, bova vztrajala..."

"Ni šans! levo je gladka stena in desno ravno tako. To je slepa ulica. Jeba! Cel raztežaj bom moral splezat nazaj dol."

Ponovno bova morala sestopati v soju čelnih svetilk. "Faaak kako daleč je še avto... Kje je tisti k..čev obzajl? Aaaa ta veter me spravlja ob živce, mraz mi je kot psu, ko pridem do avta se zavijem v vse kar imam za oblečt."

"Uff kako mi je zakuhalo... kolko je še do avta? Ni važno, preveč. Samo še do tiste skale, samo še do onega drevesa... leva, desna... vdih, izdih."

Še dobro, da počneva to za zabavo. Adam mi je pred leti, ko sva plezala Half Dome sredi noči, o tovrstnih vzponih rekel: "... to je nekaj, kar ti je neprijetno v trenutku početja, vendar ful dobro, ko se spominjaš za nazaj... na toplem, s polnim želodcem."

"Končno avto! Kako se mi ne da več."