"This is a phenomenal climb, really the cream of the crop for granite crack climbing. The setting, the line, the rock quality and the climbing itself are all absolutely superb."
Stojim na majhni polici sredi osrednjega raza Incredible Hulka in varujem Crnega. Drget, ki je prenehal, ko sva prestopila v sonce na polovici smeri, se ponovno vrača v moje premražene ude zaradi neusmiljenih sunkov vetra, ki me mečejo iz ravnotežja. "Vrv se že nekaj časa ni premaknila z mesta... ali se samo meni zdi. Verjetno ga ovira veter."
Crni pravi, da je skalno plezanje uživancija, pravi alpinizem pa trpljenje. Sem že dovolj podhlajen, da lahko najino plezanje smeri Positive Vibrations v Incredible Hulku okličeva za pravi alpinizem?
Ko sva zjutraj dostopala po tisti slikoviti dolini je bilo toplo, čeprav rahlo vetrovno. Vedela sva da bo veter v steni silovitejši. Pravijo, da vetrovi ob Hulkovi steni pridobijo nesluteno hitrost zaradi Venturijevega učinka. "Aaaah, dokler ne bo vrv stala pokoncu zaradi vetra, bova vztrajala..."
"Ni šans! levo je gladka stena in desno ravno tako. To je slepa ulica. Jeba! Cel raztežaj bom moral splezat nazaj dol."
Ponovno bova morala sestopati v soju čelnih svetilk. "Faaak kako daleč je še avto... Kje je tisti k..čev obzajl? Aaaa ta veter me spravlja ob živce, mraz mi je kot psu, ko pridem do avta se zavijem v vse kar imam za oblečt."
"Uff kako mi je zakuhalo... kolko je še do avta? Ni važno, preveč. Samo še do tiste skale, samo še do onega drevesa... leva, desna... vdih, izdih."
Še dobro, da počneva to za zabavo. Adam mi je pred leti, ko sva plezala Half Dome sredi noči, o tovrstnih vzponih rekel: "... to je nekaj, kar ti je neprijetno v trenutku početja, vendar ful dobro, ko se spominjaš za nazaj... na toplem, s polnim želodcem."
"Končno avto! Kako se mi ne da več."
Ni komentarjev:
Objavite komentar