11. nov. 2009

Največji plezalec na svetu

Pred leti sem nekje v prijateljevi zbirki starih alpinističnih razgledov naletel na tole povest. Že po enkratnem branju me je očarala, a je kasneje nisem več zasledil. Zgodba ima vse lastnosti tistih skrivnostnih vzhodnjaških povesti, ki pripovedujejo o iskanju popolnosti, predanosti in razsvetljenju, a avtorstvo povesti običajno pripisujejo Barnardu Amy-ju. Na Intrenetu je dosegljiv angleški prevod z daljšo predzgodbo, nisem si pa mislil, da bo iskanje slovenskega prevoda obrodilo sadove. V upanju, da obudim staro klasiko, jo tukaj ponovno objavljam.



Nakašima Ton

NAJVEČJI PLEZALEC NA SVETU



Povedal vam bom zgodbo o plezalcu z imenom Či Čang, ki je živel v eni izmed kitajskih pokrajin. Či Čang je hotel postati največji plezalec na svetu. Bil je izredno spreten, toda doseči je hotel popolnost. Izvedel je, da je največji mojster v deželi neki Vei Fei. O njem je šel glas, da se lahko povzpne čez povsem navpične gladke plošče, pa naj so še tako visoke. Videli so ga preplezati previse iz žive skale, kjer ni bilo opaziti nikakršnih oprimkov. Či Čang se je napotil v oddaljeno pokrajino, kjer je živel Vei Fei in postal njegov učenec.

Mojster ga je obdržal pri sebi nekaj dni, potem pa mu dejal, da bo nadaljeval s svojim poučevanjem takrat, ko se bo Či Čang odvadil mežikati. Či Čang se je vrnil domov in legel na hrbet pod statve svoje žene. Strmel je v pedal statev, ki je švigal mimo njegovega obraza in pri tem poskušal, da ne bi trenil z očmi. Dan za dnem se je uril. Po dveh letih je obdržal oči odprte tudi, ko mu je pedal izpulil trepalnico. Od tedaj ga niti sunki vetra, polni snega ali prahu, niti strele na grebenih niso mogle pripraviti, da bi trenil. Celo med spanjem je imel oči odprte. Ko je nekega dne opazoval polja svoje vasi, je pajek spletel mrežo med njegovimi trepalnicami. Či Čang je vedel, da je pripravljen in vrnil se je k mojstru.

"To je šele prva stopnja," mu je dejal Vei Fei. "Zdaj se moraš naučiti gledati. Vrni se k meni takrat, ko se ti bo tisto, kar je komaj zaznavno, zdelo jasno in ko se ti bo to, kar je majhno, zdelo ogromno."

Či Čang se je vrnil v svojo pokrajino. Na bregu reke je našel popolnoma zglajen kamen, ki ga je krasil le s težavo opazen lišaj. Doma ga je postavil k oknu, presedel dan za dnem na drugem koncu svoje sobe in se uril v gledanju. Dva tedna kasneje je lahko razločno videl lišaj. Kmalu se mu je pričel zdeti vse večji. Čez tri mesece je bil v Či Čangovih očeh velik kot cvet. Poznal je najmanjšo podrobnost na njem. Občudujoče je govoril članom svoje družine o osupljivi zapletenosti lišajevih listov. Letni časi minevali. Komajda je Či Čang to opazil, če sploh je. Le ob redkih priložnostih je zapuščal svojo sobo. Vsak dan je njegova žena očistila kamen, da se ne bi kak prah spustil tja in zmotil njegovo opazovanje. Proti koncu tretjega leta se mu je lišaj zdel velik kot drevo. Prvič je Či Čang odvrnil pogled od njega in si ogledal kamen. Zazdel se mu je razsežen kot ogromen blok. Planil je iz hiše: konji so se mu zdeli veliki kot gore, prašiči kot hribi in piščanci so bili kot grajski stolpi. Či Čang je odšel v plezališče, kjer je bil nekdaj vadil, in naletel na gladko skalno ploščo, ki je še nikdar nihče ni preplezal. Najmanjše raskavosti na njeni površini so se tega dne Či Čangu zdele kot precejšnji oprimki. Z lahkoto je preplezal ploščo. Ne da bi še čakal, se je vrnil k Vei Feiu. Tokrat je mojster priznal, da je njegovemu učencu uspelo.

Tako je minilo pet let, kar se je bil Či Čang posvetil plezanju. Zavedal se je, da so od zdaj zanj vsi podvigi mogoči. Sklenil se je podvreči vrsti preizkusov. Z lahkoto je začel premagovati nekatere izmed smeri, ki so bile nekdaj Vei Feieva posebnost. Nato jih je preplezal znova, noseč vrečo kamenja, ki je bila dovolj težka, da bi ga lahko vrgla na tla.

Na glavo si je postavil skodelico polno vode - niti ena kapljica se ni razlila. Teden kasneje je izbral previsno steno, tako razpokano, da je grozilo, da se bo vsak čas zrušila. Pričel se je vzpenjati z nizom zanesljivih in naglih gibov. Vsako skalo, ki jo je s kretnjo spravil iz ravnotežja, je z naslednjo kretnjo spet potisnil nazaj. Končno je Či Čang dosegel vrh stene, ne da bi sprožil en sam kamen. Vei Fei, ki je prisostvoval temu podvigu, ni mogel skriti odobravanja.

Tistega dne je Či Čang spoznal, da ni ničesar več, kar bi se lahko naučil od svojega mojstra. Lahko bi se vrnil v svojo vas - nihče bi mu ne bil enak. In vendar ni bil zadovoljen. Obstajala je poslednja ovira - Vei Fei sam. Z grenkobo je Či Čang spoznal, da ne more biti največji plezalec na svetu. Enakovreden je svojemu mojstru, ne pa boljši od njega. Oba sta še naprej plezala skupaj.

Nekega dne, ko sta navezana skupaj plezala dolgo zajedo, je Či Čang varoval na polici, polni naloženih skal. Pod njim je plezal Vei Fei. Brez oklevanja je Či Čang porinil eno izred skal v globino, Toda stari mojster je že dolgo videl v dušo svojemu učencu. Ta je bil, ne da bi opazil, nekoliko popustil varovanje. Vei Fei je spoznal, kaj se dogaja. V istem hipu se je obesil na vrv, zanihal daleč iz zajede, se izognil skali in se vrnil na isto mesto. Či Čang je nagonsko zadržal vrv, da ga Vei Feieva teža ne bi potegnila navzdol. Vrgel je še več skal , toda njegov družabnik se je vsem izognil. Potem je izbral ostro skalno lusko, ki je presekala vrv. Vel Fei je ostal brez varovanja in izročen milosti svojega nasprotnika. "Tokrat sem dobil," je zamrmral Či Čang. Porinil je še poslednjo skalo. Toda v trenutku, ko naj bi Vei Feia potegnila v prazno, se je ta pognal v eno od gladkih sten zajede in se za kratek hip prilepil nanjo. Z roko je istočasno odrinil padajočo skalo. Ta je zavila s svoje poti, treščila ob steno in pri tem izdolbla drobcen oprimek. Vei Fei se je spustil nanj. Preden je Či Čang ugotovil, kaj se dogaja, je mojster dosegel dno zajede.

Či Čang se je zavedel, da mu ne bo uspelo. Prevzelo ga je kesanje. Vei Fei pa je bil tako zadovoljen z mojstrstvom, ki ga je ravnokar bleščeče dokazal, da ni občutil nikakršne jeze zoper tistega, ki ga je bil hotel ubiti. Oba moža sta dosegla vrh brez vrvi in jokala sta, ko sta se objela. Vendar je Vei Fei spozial, da je od tega dne njegovo življenje ogroženo. Nevarnost je lahko odvrnil le tako, da je usmeril Či Čangovo pozornost drugam.

"Prijatelj moj," je dejal, "vse svoje znanje sem prenesel nate. Toda niti ti niti jaz ne posedujeva poslednjega spoznanja. Če hočeš izvedeti več, moraš prekoračiti sedlo Ta Hsing in splezati na vrh gore Ho. Tam boš našel starega mojstra Kan Jinga, ki mu nikoli ni bil in mu nikoli ne bo enakega v naši umetnosti. V primerjavi z njegovim znanjem je naše znanje znanje otroka. On sam te lahko česa nauči."

Či Čang je odšel takoj. Po mesecu dni težkega potovanja je prispel do vrha Ho. Ustavil se je, sezul popotno obutev in obul svoje plezalne čevlje. Potem se je napotil proti puščavnikovi votlini. Kan Jing je bil zelo star mož. Njegove oči so bile izredno mile. Imel je upognjen hrbet, beli lasje pa so mu segali do tal. Tako star mož bi moral biti gluh. Či Čang se mu je približal in zakričal. "Prišel sem, da bi se prepričal, da sem največji med plezalci." In ne da bi dočakal odgovor, se je pognal po marmornati previsni plošči, ki je zglajena od neurij visela nad vhodom v votlino. Ko je sestopil, je opazil, da se Kan Jing prizanesljivo smehlja.

"To, kar si storil, je resnično zelo enostavno. Kaj je občudovanja vrednega pri plezanju po skali? Smer je tu, da ji sledimo, in plošča, da jo preplezamo. Pridi, naučil če bom nečesa boljšega." Jezen, ker ni naredil nanj vtisa, je Či Čang sledil starcu do nekega sedla. Od tam je vodila pot do vznožja vrtoglave stene iz skal in ledu. Kan Jing se je lotil drobne poličke, ki je postajala ožja in ožja. Nad njo se je dvigal visok skalni zid, obrušen od padajočih kosov ledu. Nad njima je pregrada serakov skrivala kos neba. Previsi pod njima so jima preprečevali, da bi videla vznožje stene. Kan Jing je napredoval brez omahovanja. Nenadoma je potegnil Či Čanga k sebi. S pošastnim hrupom se je velik del serakov zrušil proti njima in ju obdal z zdrobljenim ledenim prahom. Či Čang je spoznal, da ju je obvaroval neznaten previs in da bi ga brez Kan Jingove pomoči plaz odpihnil iz stene. S pogledom je za hip sledil padajočim ledenim gmotam. Praznina pod njim je dobila novo razsežnost. Polastil se ga je odpor, ki ga do sedaj še nikoli ni bil občutil. Toda Kan Jing je mirno zapustil zavetje previsa in nadaljeval. Polička je izginila. Ostal je ozek skalni rob vzdolž katerega se je Či Čang počasi pomikal. Pomislil je, da je bil storil prav, ko je preobul čevlje, preden je prišel do votline. Bosopeti Kan Jing pa je hodil v starih sandalih pred njim kot po stezi. Či Čang bi ob tem občutil ponižanje, če bi njegov duh ne bil zaposlen z nečim drugim. Zapustila sta naključno zavetje pod previsom - toda ali je bilo zgolj naključje, da sta se v tistem hipu znašla tam - in nič ju ni več ščitilo. Či Čang je začutil, da se ga loteva negotovost. Če bi priletel en sam ledeni blok, bi bil to konec, je pomislil. Nenadoma se je Kan Jing ustavil in se obrnil k Či Čangu: "Sedaj mi pokaži svojo spretnost! Poglej tisti previs pod pregrado serakov. Ravno dovolj je časa, da ga dosežeš, preden se bo sprožil naslednji plaz." Či Čang je bil preponosen, da ne bi sprejel izziva. Zapustil je prijeme, na katerih se je bil ustavil in pričel se je vzpenjati proti serakom. Toda komaj je z največjo težavo preplezal nekaj metrov, je nad seboj zaslišal pokanje. Naglo je splezal nazaj. Ne da bi se ustavil ob Kan Jingu, je dosegel zavetje previsa. Ena noga mu je pričela drhteti in ni je mogel obvladati. Stari mož se ni premaknil in ga je smeje gledal: "Ledenik se ne premakne, kadar ni čas, da bi se premaknil. Vrni se sem gor in mi sledi!" Či Čang je ponovno preplezal prečnico. Plezala sta naprej, dokler nista dosegla mesta, kjer se je polička nadaljevala. Dovolila jima je doseči steber, ki se je poganjal v prepad. Kan Jing je dosegel raz tega stebra. Pred njima je silila v nebo krasna skalna igla. Samo dva raztežaja je bila oddaljena od plezalcev, toda prepad jo je delal nedosegljivo. Nad njima je ozki previsni raz stebra zadrževal nad praznino krhke skupke skal. "Sedaj," je dejal puščavnik, "mi dovoli, da ti pokažem pravo umetnost plezanja." "Toda obut si samo v sandale," je s slabotnim glasom dejal Či Čang. "Nikoli ne boš prišel čez te previse." "Kdo govori o previsih? Najlepšim kretnjam je potreben najlepši vrh. Se ti ne zdi, da je tista igla vredna več kot steber, pod katerim sva ravnokar?" Či Čang je še enkrat pogledal v prepad, ki ju je ločil od igle, in ne da bi razumel, se je obrnil h Kan Jingu: "Ni grebena, ni stene, ki bi vodila na to iglo!" "Čevlji? Skala? Tako dolgo, dokler nekdo potrebuje obutev in skalo za plezanje, ne ve o tej umetnosti ničesar. Resnični plezalec ne potrebuje spretnosti, celo skale ne potrebuje." Zdelo se je, da sega starec po nevidnih oprimkih. Čudovito natančne kretnje so se nizale druga za drugo. Či Čangu se je zdelo, da sliši komaj zaznavne udarce čevljev, ki niso obstajali, ob skalo, ki je ni. Potem je videl Kan Jinga, ko je stopil na vrh igle. Spoznal je, da je priča najvišjemu prikazu umetnosti, v kateri hoče z vsem srcem zablesteti.

Devet let je s starim puščavnikom preživel na gori. Nihče ni nikoli izvedel, kakšnim strogostim se je pokoraval v teh letih. Ko se je vrnil v domov v svojo vas, so bili vsi presenečeni nad tem, kako se je spremenil. Nič več ni bil odločen in prevzeten kot nekdaj. Njegov obraz je bil lesen in brez izraza kot obraz slaboumneža. Njegov nekdanji učitelj Vei Fei, ki je zvedel, da se je vrnil, ga je obiskal. Na prvi pogled je razumel: "Zdaj vidim, da si postal velik plezalec. Odslej nisem vreden, da bi se navezal s teboj." Prebivalci pokrajine so sprejeli Či Čanga kot najboljšega plezalca v deželi. Z nestrpnostjo so pričakovali podvige, ki bodo potrdili njegovo mojstrstvo. Toda Či Čang ni storil ničesar, da bi zadovoljil njihovo pričakovanje. Ni se več vrnil k stenam, ki jih je nekdaj obiskoval. Celo plezalni čevlji, ki jih je bil prinesel pred devetimi leti, rekoč, da bodo orodje njegove slave, ga niso več pritegnili.

In onim, ki so pritiskali nanj, naj pojasni svoje ravnanje, je z naveličanim glasom odgovoril: "Poslednja stopnja besede je molk. Poslednja stopnja plezanja je ne plezati." Najobčutljivejši so dojeli, kaj je hotel povedati in občudovali so ga. Številne pa je premotilo njegovo brezizrazno lice, zdel se jim je preveč enostaven. Odhajali so, ne da bi razumeli, zakaj uživa tako priznanje. Okoli njega so se pričele spletati različne zgodbe. Gnane od ljubosumja zavistnih ljudi ali pripravljene izrabiti zavist drugih, so pripovedovale, da se je bil Či Čang naučil na gori Ho vseh peklenskih umetnij in da niti ptice selivke nočejo več leteti nad njegovo streho. Nasprotno pa so plezalci, prepričani o Či Čangovem vrhunskem znanju in o njegovi sposobnosti brez primere, zatrjevali, da zlega duha, ki bi strašil v njegovem domovanju, ni. "Bog plezalcev je," so dodajali, "ki prihaja obiskovat dušo Mojstra in se pogovarjat o zaslugah velikih plezalcev." Či Čanga vse te govorice niso zanimale. Polagoma se je staral. Na njegovem obrazu je zbledel poslednji izraz. Nobena zunanja sila ni mogla več zmotiti njegove ravnodušnosti. Tako močno je bil uglašen s skrivnimi zakoni vsemirja, tako daleč je bil od negotovosti in nasprotij snovnega sveta, da na večer svojega življenja ni več ločil med "jaz" in "on", med "to" in "ono". Množica čutov je zanj izginila. Njegovo oko bi lahko ravno tako bilo uho, njegovo uho nos, njegov nos usta. Štirideset let po svoji vrnitvi z gore Ho je Či Čang mirno zapustil ta svet kot dim, ki se razprši po nebu. V vseh teh letih ni bil niti enkrat omenil umetnosti plezanja niti se ni dotaknil skale. Pravijo, da je malo pred svojo smrtjo obiskal prijatelja, ki je živel v razkošnem domovanju. Ko je prestopil prag, se je zazrl v okvir vrat iz klesanega kamna in vprašal svojega prijatelja: "Povej mi, prosim te, iz katere snovi je narejen ta vhod?" Takoj nato pa, ko je v hodniku opazil plezalne čevlje svojega gostitelja: "Kako nenavadni čevlji! Le čemu bi lahko služili?" Prijatelj je bil osupel, ko je videl, da se Či Čang ne šali. Obrnil se je k mojstru in si ni mogel kaj, da mu ne bi s tresočim glasom dejal: "Resnično moraš biti največji mojster vseh časov, da si pozabil, kaj je to kamen in kaj so pripomočki za plezanje!" Pravijo, da so v dneh, ki so sledili, slikarji te pokrajine zavrgli svoje čopiče in da so se umetniki sramovali, če so jih videli z orodjem njihove umetnosti.




Iz knjige Svet Zena prevedel Matija Maležič, objavljeno v prilogi Dela 23. novembra 1974, prevod z naslovom Največi penjač na svijetu, objavljen v Planinarskem listu 1975, stran 49 in v Naših planinah 1980, številka 1-2, stran 37. Naknadno objavljeno v Alpinističnih razgledih 1983, številka 17, strani 15-18.





8. okt. 2009

Free as we can be

“It is better to fail in superior style than to succeed in any other.”
- Leo Houlding


Dolina se je v žgočem soncu indijanskega poletja pregrela. Na razpolago so ostali senčni projekti. Z Lukcem sva se po “smrtnih ploščah” povzpela pod Half Dome. Pod steno sva srečala Crnega in Matica, ki sta dostopila dan pred nama in s steno opravila v 12-ih urah. Zadovoljna sta sestopala v zahajajočem soncu in ugotavljala, da smer pravzaprav ni težka. Njune besede so nama sicer vlivale upanja, a pred nama je bila neznanka prostega plezanja z variantami in obvozi, ki se izognejo originalni Regular Northwest.
Pod steno je bilo kakšnih 10 ljudi, ki so ravno tako nameravali vstopiti naslednje jutro. Nekateri so imeli že fiksirane vrvi v začetnih raztežajih, drugi niso vedeli niti kje je sestop, tretji so računali en dan plezanja, a za sabo nameravali vlačiti prasico za tri. V pojemajoči dnevni svetlobi smo si izmenjevali nezaupljive poglede. Pod steno sva prišla med zadnjimi. Imel sem občutek, da ostali le čakajo na priložnost, ko bodo zavrnili najino prošnjo, če lahko vstopiva prva. Pristopil je vljuden Avstrijec, koordinator urnika vstopov posameznih navez v steno, in naju povprašal po najinih namerah. “Poskusila bova prosto, če ne bo šlo bova pa splezala ven do večera. S sabo neseva samo hrano in pijačo za en dan. Vstopiva ob 4-ih”. Ambiciozen plan nama podeli takojšnji status asov. Avstrijec klone in privoli v žimarjenje ob 4:30. Ostale naveze bodo pričele kasneje.


Po treh porcijah instant testenin se zavijem v spalko, a mi zakuha tik pred spancem. Še preden dobro zatisnem oči, sem že pokoncu in jem kosmiče za zajtrk. Prvi raztežaj pričnem plezati močno zaspan, a morava pohiteti in pridobiti prednost pred drugimi navezami. Ta nam bo omogočila, da v težjih raztežajih narediva po več poskusov, če nama v prvo ne uspe. Pri plezanju se zavedam samo vidnega kroga, ki ga osvetljuje čelka. Pri varovanju na štantu se upiram spancu. Ob sončnem vzhodu Luka prevzame vodstvo v Higbee dihedral-u, ki ga je plezal že lani. Nato odplezava simultano do Robbins traverse, kjer se prosta varianta odcepi v dolg raztežaj donečih lusk, peska, vegetacije in slabega varovanja. Do velike police pod kamini morava splezati še 40meterski raztežaj poševno navzdol. Med plezanjem tega obvoza naju prehiti le ena naveza, ostali pa so še daleč zadaj. Nemudoma zarinem v naslednje 3 raztežaje kamina, da bi nama pridobil še več časa. Luka naju nato pripelje do Big Sandy. Stena je na soncu in nahajava se pod drugim ključem smeri – Zig-zagi. To je sistem nepravilnih kotov in opornih poči, ki se vleče tri raztežaje. Že prvi naju zavrne. Težavni prehod sicer dešifriram, a izgubim upanje na prosti vzpon v enem dnevu. Imava še 3 ure svetlobe. “S takim tempom nama ne bo uspelo”, si mislim in ne poskusim znova. Luka v drugo uspe priplezati do mene in še vedno upa. Drugi raztežaj splezava v prvo. Tretji po dveh poskusih pokonča še Lukčevo upanje, zato greva dalje brez uspeha. Nazadnje izgubiva še tekmo s soncem in priplezava na vrh v temi. Dan zaključiva z bosim sestopom nazaj pod steno, kjer praznega želodca prespiva še eno noč.


Čeprav sva s plezanjem bila zadovoljna nama je ostal grenak priokus. Tretji raztežaj Zig-zagov je bil neprimerno težji od vseh smeri podobne ocene, ki sva jih plezala v dolini. Dvodneven vzpon bi nama omogočil, da bi spočita naštudirala vsa težavna mesta ter imela dovolj časa za več poskusov. S takšno taktiko bi nama prosti vzpon mogoče uspel, a midva sva ciljala na stil. Teden kasneje sva pod Middle Cathedralom srečala Chrisa Van Leuven-a, ki je lani opravil prosto ponovitev Regular Northwest in o vzponu objavil članek v Climbing-u. Povedal nama je, da je najlažja varianta v tretjem raztežaju Zig zagov Huberjev obvoz , najina pa težja. Meni se je čas v Yosemitih iztekel, zato ostaja prosti Half Dome projekt do naslednjič. Luka ima pred sabo še dobra dva meseca in upam da bo znova poskusil oborožen z boljšim opisom smeri.



Zadnje dni v dolini sem se počutil že nekoliko izgorelo. Motivacija za plezanje mi je upadla in potreboval bi teden dni neplezalnih počitnic. To preganjanje po stenah je res uresničevanje plezalnih ambicij, po drugi strani pa odpovedovanje. Pogrešal sem druženje s prijatelji v dolini, kopanje v reki in večerno pivo. Yosemiti zame niso samo plezalna destinacija ampak drugi dom, kjer se počutim na pravem mestu tudi ko ne plezam.

25. sep. 2009

King Cobra

"King Cobra is generally horrible, but effective brew designed to get you drunk. Your not getting a buzz cheaper or better than this."
- http://beeradvocate.com/

“Awesome stemming with scary topout. Classic!"
- komentar na 8a.nu

V Yosemitih ima King Cobra dva pomena. Zaradi visoke vsebnosti alkohola in nizke cene je najljubše pivo v plezalni družbi, je pa tudi zloglasen highball v kampu 4. Pred leti, ko še nisem vedel dosti o trad plezanju in počeh, sem veliko plezal po balvanih v dolini. Zadnje dejanje tega obdobja se je odvilo v kobrinem kotu. Pri izstopu iz zajede me je izstrelilo v visok prelet edinega crash pada. Ryan je preprečil popolno katastrofo s tem, ko je mojo letečo rit usmeril na rob odrešilne blazine. Takrat sem si močno zvil gleženj in zatem okreval cel mesec. Naslednje sezone sem pozornost preusmeril na poči in dolge smeri, a dolg je ostal.


Nekaj dni nazaj smo s skupnimi močmi nabrali spodobno število crash padov in se v vročem popoldnevu sprehodili do balvanov v kampu 4. Frikšna ni bilo niti za vzorec in zašvicali smo ful. Po pregrevanju v lažjih problemih smo poskusili v Midnigt Lightning-u. Seveda nismo imeli za burek pri 30-ih stopinjah. Sonce je po dveh urah neuspešnih poskusov končno zašlo za hrib. Džusa je že zmanjkovalo, ko smo se v okrnjeni posadki Uroš, Mojca, neznan mulc in jaz premaknili do zajede kraljeve kobre. V nekaj poskusih so se drobci spomina sestavili v smiselno zaporedje vstopnih gibov. V trenutku, ko se mi je v drugo uspelo spraviti v gladek kot, je Ryan pod balvan dostavil "sending vibes" in podkrepil spottersko ekipo. Visoko nad tlemi, držeč tisti dve dobri šalčki, mi padec ni bil več sprejemljiv scenarij. Tal nisem pogledal. Vso pozornost usmeril na naslednji grif, in nato naslednji, in nato naslednji,... V pravem špiritu sem izvedel tistih nekaj gibov do vrha in nato zatulil kot pobegel norec. Krog se je sklenil, kobra je plačala.




23. sep. 2009

Hotline

"In 1975, John Bachar and I crossed the Merced River and headed up to Elephant Rock with our dream to free climb the tension traverse on the second pitch of Hotline. We knew we had a chance to help push free climbing forward. We freed Hotline and it became the first 5.12 in Yosemite."
-Ron Kauk

"Če hočeš zvedeti kam si namenjen, ugotovi od kod si prišel."
-neznan

Dolina Yosemite je neskončen poligon skalnih izzivov, a kaj je dejansko tisto kar nudi poleg peščice klasičnih smeri, El Capa in Half Doma ter nekaj legendarnih balvanov? Obiskujoči plezalci se pojavijo s Supertopovim izborom smeri, nihče pa ne pogleda neselektivnega Falconovega vodnika. V tisti nepregledni zmešnjavi opisov se enkratnemu obiskovalcu ne ljubi ločevati zrnja od plev, čeprav se v džungli smeri skrivajo biseri kakršna je Hotline.
Hotline poteka po "nogi" skalne formacije imenovane Elephant Rock. Pozno popoldne, ko senca ravno prekrije Cookie cliff, se na nasprotni strani doline v popoldanskem soncu izriše nekaj raztežajev visoko poč. Vanjo me je zvabil Crni, saj sta lani poskusila z Lukcem in imela še neporavnane račune. Po slabotnem poskusu na pogled sem se ekipi dolžnikov pridružil tudi sam, vendar kasneje naštudiral gibe v ključnem prehodu. Ta izjemno lepa poč se prične šele na 35m višine, zato je vanjo potrebno preplezati po prečki iz sosede, ki prične s tal. Detajl smeri je nekaj gibov dolg balvanski problem po drobnih poličkah, ki so vodoravno razvrščene vzdolž dioritne žile... nekakšno ročkanje vstran po navpični plati brez stopov, kjer noge zavihtiš vodoravno iz ene strani v drugo. Le kaj se je motalo Kauku in Bacharju po glavi ko sta prva izvedla te drzne gibe že davnega 75'? Po dveh brezuspešnih poskusih s Crnim še vedno nisva našla odgovora, zato sva se umaknila na enodneven počitek.
Naslednjič so bile zvezde pravilno poravnane in prehod mi je uspelo preplezati v prvo. Nadaljevanje smeri je bila čista uživancija gvozdenja po poči, ki se lahko primerja z najlepšimi v Indian Creeku. V predzadnjem raztežaju naju je pričakalo razpotje: lepa poč čez streho ali previsen, navzven odprt kamin. Mislim, da je Crni zgolj iz želje po bitki izbral lažje ocenjeno opcijo, ki je bila težja - kamin. Tik pod izstopom iz tega sovražnega plezalnega terena je pritiskal kolena ob eno stran in pete ob drugo. Hlastajoč za zrakom se je vsake tolko pomaknil za nekaj centimetrov navzgor in nato spet zdrsnil. Baski, ki so medtem obzajlali čez naju so zmajevali z glavo, češ da zadeva zgleda zares "desperate". Po več kot polurni bitki se je prebil skozi ožino in sprostil nakopičeno napetost z živalskim krikom. Zadnji kratek raztežaj je bil le še runout formalnost.
In če se za konec povrnem k vprašanju kaj se je Bacharju in Kauku motalo po glavi leta 75'... Hotela sta narediti korak naprej v prostem plezanju in v ta namen uporabila svoje plezalne izkušnje. Nista se imela za alpinista, frikota ali balvanista, ampak sta bila kompletna plezalca. Njuna prosta ponovitev smeri Hotline je bila rezultat kombinacije različnih plezalnih disciplin, ki je presegala posamezna znanja. V današnjem času občudujemo neverjetne podvige Tommyja Caldwella v El Capu. Njegove najnovejše proste ponovitve zahtevajo pripravo, ki presega tradicionalni alpinistični okvir. Poleg suverenega obvladovanja poči vseh širin je Tommy tudi odličen balvanist, športni plezalec in soliden tehnični plezalec. Hotline vsekakor ne bo nikoli postala prosta klasika v svojem težavnostnem razredu zaradi prevelike raznolikosti izkušenj, ki jih zahteva. Za uspeh so potrebna široka plezalna obzorja.

9. sep. 2009

Keeler Needle

“Bring your best wide/flare game if you expect to free it. 10+ at 13,500 is not an easy task.”
- www.mountainproject.com

“Glen and I just invited them along. They were good wine drinkers, and we all got along. It didn't matter that they didn't know much about climbing. Rob had climbed a little bit, not much, but I don't think Desert had ever climbed. Actually it's really to their credit that they were able to get up this thing.”
- Warren Harding o Robu McKnightu in Desert Franku, naključnih soplezalcih ob prvem vzponu v Keeler Needle
Ostal nam je še zadnji od velikih štirih in negotovost se je stopnjevala. Vreme je bilo muhasto v preteklih dneh, avto pa sva imela na razpolago samo še nekaj dni. Dva dni po Dark star-u in namakanju v toplih vrelcih East Side-a sva stala pred rangerjem na postaji v Lone Pine ter mu razlagala, da potrebujeva dnevno dovolilnico za vzpon na Mt. Whitney, ker vodi tja čez najin sestop. Uniformirani dolgolasec srednjih let je bil presenetljivo ustrežljiv, čeprav je nekoliko nezaupljivo omenil, da naju čaka “big day”. Plan je bil dostopiti sredi noči, zato da dospeva do stene ob zori, jo preplezava in se vrneva nazaj k avtu v enem zamahu. 24 ur naj bi zadostovalo.

Po večerji sva si privoščila večerni dremež v skrivnem kotičku ob parkirišču, po katerem je poleg spotikajočih pohodnikov v rednih presledkih krožila patrulja iščoč kršitelje predpisov. Budilko sva nastavila na eno zjutraj – pa ja se to ne šteje kot kampiranje na črno?!


V hrib sva zagrizla s polurno zamudo in prepolnim želodcem kalorijsko presežnega zajtrka. Luna je še vedno dovolj svetila, da sva se lahko orientirala v strmi pokrajini. Na začetku morene sva pričala izlivu sonca nad vzhodnimi prostranstvi. Stena, v katero sva bila namenjena se je obravala v nezemeljske oranžno rdeče odtenke. Za njo je zahajala luna.

Hardingova smer poteka po najbolj izraziti stenski razčlembi, ki se je dviga od ostanka ledenika do ostrega vrha. Skala po kvaliteti spominja nekoliko na Julijce, kar je v očeh Američanov, vajenih čvrstega granita že precej slabo. Občasni obvezni prehodi čez doneče in majajoče luske so sestavni del domače plezalne obrti in nama niso povzročali preglavic. Detajl smeri je 40 meterski offwidth na višini 4000m. Po začetnih metrih strahospoštovanja sva z njim opravila dokaj ležerno, nato pa tavajoč levo in desno našla prehod do vršnih skalnih blokov.


Da bi našla sestop sva se morala povzpeti še na Mt. Whitney. Dolge sence v dolini so nama kazale vso pot, ki je bila še pred nama. Bila sva na vrhu kamnite pokrajine, še nikjer blizu civilizacijskega udobja. Površina gorskih jezer je temnela. Na polovici sestopa naju je dohitela luna. Zdelo se mi je, da je minil že cel teden odkar sva bila pri avtu. Sva vse to res prehodila pred manj kot enim dnevom? Zakaj to počneva?
Walk away quietly in any direction and taste the freedom of the mountaneer. Climb the mountains and get their good tidings. Nature's peace will flow into you as sunshine flows into trees. The winds will blow their own freshness into you and the storms their energy, while cares will drop off like autumn leaves.
- John Muir

6. sep. 2009

Dark star

Dark star crashes, pouring its light into ashes.
Reason tatters, the forces tear loose from the axis.
Searchlight casting for faults in the clouds of delusion.
Shall we go, you and I while we can
Through the transitive nightfall of diamonds?
- Grateful Dead


Po tem ko sva zašla na poti do Mt. Coness, preživela vetroven dan v Incredible Hulk-u in obakrat sestopala ponoči, sem se pričel spraševati, kaj naju tokrat čaka v Temple Crag-u. Pot se je zložno vzpenjala in v luninem siju ni bilo treba čelne svetilke. Čakal naju je dolg dostop in sedlo, od koder je iz globeli oglušujoče drl neviden hudournik, zagotovo še ni bilo blizu najinega cilja. Nočna hoja mi je prijala. Medtem ko noge same stopajo v korak, je zavest v polsnu, kot zjutraj preden vstanem.


Že nekaj dni sva odlašala z vzponom zaradi neobetajoče vremenske napovedi. Ko na Whitney portalu napovejo 30% verjetnost padavin ali vetrove, verjameva iz izkušenj. Sam in Graham pravita, da bosta kljub temu dostopila in prespala. Prav, se vidimo pod steno.


Luna zahaja, medtem ko se vzpenjava mimo jezer. Žal mi je, da ni več dovolj svetlobe. Rad bi videl pokrajino. Dan se rojeva, ko iščeva prehod mimo vzhodne obale tretjega jezera. Ker sledim meandrirajoči obali jezera, se po sprehodu po robu ozkega polotoka nevede vrnem ponovno na izhodišče. Nato zalomastim v širokem loku skozi gozd in pridem čez jezerski iztok. Balvansko polje in melišče, ki sledi nista prijetni pohodni površini, a steber, kjer poteka Dark star, je pred nama. Sam in in Graham sta pravkar vstopila. Kako udobno za naju. Ni nama treba iskati poteka smeri, če se zaplezata pa imava še vedno možnost ubrati drugačno pot.


Skala je odlične kvalitete in presenetljivo razčlenjena. “Jamming skills” tukaj niso potrebne, a Sam in Graham pičita. Če hočeva izkoristiti orientacijski bonus morava hiteti za njima. Težavnosti po prvem stolpu popustijo in nadaljujeva plezajoč simultano. Lahko plezanje v veliki izpostavljenosti in užitek neprekinjenega gibanja... predlagam da se razveževa.


Pod tretjim stoplom se oglasi prvi grom. Nebo nad puščavo East Side-a je zadelano z gosto črnino oblakov, ki prihaja nad nas. Ko dohitim Sama in Grahama na vršni polici se vsuje prva sodra:”Fuck the rope”. Pred nami je še enostaven skalni greben. Preden sodra razmoči skalo in zapolni razpoke moramo preplezati čimvečjo razdaljo.


Treska vedno bliže in glasneje. Z vso to železno opremo na sebi bi bil odličen strelovod. Plezam tik za Grahamom in naenkrat smo na vrhu. Celoten vršni greben smo preplezali bliskovito. Nad nami je luknja modrine. Medtem ko se slikamo nevihta za grebenom besno grmi, a ne more čez. Mogoče se danes vrneva k avtu še pred temo.
 

5. sep. 2009

Positive Vibrations

"This is a phenomenal climb, really the cream of the crop for granite crack climbing. The setting, the line, the rock quality and the climbing itself are all absolutely superb."







Stojim na majhni polici sredi osrednjega raza Incredible Hulka in varujem Crnega. Drget, ki je prenehal, ko sva prestopila v sonce na polovici smeri, se ponovno vrača v moje premražene ude zaradi neusmiljenih sunkov vetra, ki me mečejo iz ravnotežja. "Vrv se že nekaj časa ni premaknila z mesta... ali se samo meni zdi. Verjetno ga ovira veter."
 
Crni pravi, da je skalno plezanje uživancija, pravi alpinizem pa trpljenje. Sem že dovolj podhlajen, da lahko najino plezanje smeri Positive Vibrations v Incredible Hulku okličeva za pravi alpinizem?
Ko sva zjutraj dostopala po tisti slikoviti dolini je bilo toplo, čeprav rahlo vetrovno. Vedela sva da bo veter v steni silovitejši. Pravijo, da vetrovi ob Hulkovi steni pridobijo nesluteno hitrost zaradi Venturijevega učinka. "Aaaah, dokler ne bo vrv stala pokoncu zaradi vetra, bova vztrajala..."
"Ni šans! levo je gladka stena in desno ravno tako. To je slepa ulica. Jeba! Cel raztežaj bom moral splezat nazaj dol."
Ponovno bova morala sestopati v soju čelnih svetilk. "Faaak kako daleč je še avto... Kje je tisti k..čev obzajl? Aaaa ta veter me spravlja ob živce, mraz mi je kot psu, ko pridem do avta se zavijem v vse kar imam za oblečt."




"Uff kako mi je zakuhalo... kolko je še do avta? Ni važno, preveč. Samo še do tiste skale, samo še do onega drevesa... leva, desna... vdih, izdih."
Še dobro, da počneva to za zabavo. Adam mi je pred leti, ko sva plezala Half Dome sredi noči, o tovrstnih vzponih rekel: "... to je nekaj, kar ti je neprijetno v trenutku početja, vendar ful dobro, ko se spominjaš za nazaj... na toplem, s polnim želodcem."
"Končno avto! Kako se mi ne da več."