- www.mountainproject.com
“Glen and I just invited them along. They were good wine drinkers, and we all got along. It didn't matter that they didn't know much about climbing. Rob had climbed a little bit, not much, but I don't think Desert had ever climbed. Actually it's really to their credit that they were able to get up this thing.”
- Warren Harding o Robu McKnightu in Desert Franku, naključnih soplezalcih ob prvem vzponu v Keeler Needle
- Warren Harding o Robu McKnightu in Desert Franku, naključnih soplezalcih ob prvem vzponu v Keeler Needle
Ostal nam je še zadnji od velikih štirih in negotovost se je stopnjevala. Vreme je bilo muhasto v preteklih dneh, avto pa sva imela na razpolago samo še nekaj dni. Dva dni po Dark star-u in namakanju v toplih vrelcih East Side-a sva stala pred rangerjem na postaji v Lone Pine ter mu razlagala, da potrebujeva dnevno dovolilnico za vzpon na Mt. Whitney, ker vodi tja čez najin sestop. Uniformirani dolgolasec srednjih let je bil presenetljivo ustrežljiv, čeprav je nekoliko nezaupljivo omenil, da naju čaka “big day”. Plan je bil dostopiti sredi noči, zato da dospeva do stene ob zori, jo preplezava in se vrneva nazaj k avtu v enem zamahu. 24 ur naj bi zadostovalo.
Po večerji sva si privoščila večerni dremež v skrivnem kotičku ob parkirišču, po katerem je poleg spotikajočih pohodnikov v rednih presledkih krožila patrulja iščoč kršitelje predpisov. Budilko sva nastavila na eno zjutraj – pa ja se to ne šteje kot kampiranje na črno?!
V hrib sva zagrizla s polurno zamudo in prepolnim želodcem kalorijsko presežnega zajtrka. Luna je še vedno dovolj svetila, da sva se lahko orientirala v strmi pokrajini. Na začetku morene sva pričala izlivu sonca nad vzhodnimi prostranstvi. Stena, v katero sva bila namenjena se je obravala v nezemeljske oranžno rdeče odtenke. Za njo je zahajala luna.
Hardingova smer poteka po najbolj izraziti stenski razčlembi, ki se je dviga od ostanka ledenika do ostrega vrha. Skala po kvaliteti spominja nekoliko na Julijce, kar je v očeh Američanov, vajenih čvrstega granita že precej slabo. Občasni obvezni prehodi čez doneče in majajoče luske so sestavni del domače plezalne obrti in nama niso povzročali preglavic. Detajl smeri je 40 meterski offwidth na višini 4000m. Po začetnih metrih strahospoštovanja sva z njim opravila dokaj ležerno, nato pa tavajoč levo in desno našla prehod do vršnih skalnih blokov.
Da bi našla sestop sva se morala povzpeti še na Mt. Whitney. Dolge sence v dolini so nama kazale vso pot, ki je bila še pred nama. Bila sva na vrhu kamnite pokrajine, še nikjer blizu civilizacijskega udobja. Površina gorskih jezer je temnela. Na polovici sestopa naju je dohitela luna. Zdelo se mi je, da je minil že cel teden odkar sva bila pri avtu. Sva vse to res prehodila pred manj kot enim dnevom? Zakaj to počneva?
Walk away quietly in any direction and taste the freedom of the mountaneer. Climb the mountains and get their good tidings. Nature's peace will flow into you as sunshine flows into trees. The winds will blow their own freshness into you and the storms their energy, while cares will drop off like autumn leaves.
- John Muir
Ni komentarjev:
Objavite komentar