Free as we can be

“It is better to fail in superior style than to succeed in any other.”
- Leo Houlding

Dolina se je v žgočem soncu indijanskega poletja pregrela. Na razpolago so ostali senčni projekti. Z Lukcem sva se po “smrtnih ploščah” povzpela pod Half Dome. Pod steno sva srečala Crnega in Matica, ki sta dostopila dan pred nama in s steno opravila v 12-ih urah. Zadovoljna sta sestopala v zahajajočem soncu in ugotavljala, da smer pravzaprav ni težka. Njune besede so nama sicer vlivale upanja, a pred nama je bila neznanka prostega plezanja z variantami in obvozi, ki se izognejo originalni Regular Northwest.

Pod steno je bilo kakšnih 10 ljudi, ki so ravno tako nameravali vstopiti naslednje jutro. Nekateri so imeli že fiksirane vrvi v začetnih raztežajih, drugi niso vedeli niti kje je sestop, tretji so računali en dan plezanja, a za sabo nameravali vlačiti prasico za tri. V pojemajoči dnevni svetlobi smo si izmenjevali nezaupljive poglede. Pod steno sva prišla med zadnjimi. Imel sem občutek, da ostali le čakajo na priložnost, ko bodo zavrnili najino prošnjo, če lahko vstopiva prva. Pristopil je vljuden Avstrijec, koordinator urnika vstopov posameznih navez v steno, in naju povprašal po najinih namerah. “Poskusila bova prosto, če ne bo šlo bova pa splezala ven do večera. S sabo neseva samo hrano in pijačo za en dan. Vstopiva ob 4-ih”. Ambiciozen plan nama podeli takojšnji status asov. Avstrijec klone in privoli v žimarjenje ob 4:30. Ostale naveze bodo pričele kasneje.

Po treh porcijah instant testenin se zavijem v spalko, a mi zakuha tik pred spancem. Še preden dobro zatisnem oči, sem že pokoncu in jem kosmiče za zajtrk. Prvi raztežaj pričnem plezati močno zaspan, a morava pohiteti in pridobiti prednost pred drugimi navezami. Ta nam bo omogočila, da v težjih raztežajih narediva po več poskusov, če nama v prvo ne uspe. Pri plezanju se zavedam samo vidnega kroga, ki ga osvetljuje čelka. Pri varovanju na štantu se upiram spancu. Ob sončnem vzhodu Luka prevzame vodstvo v Higbee dihedral-u, ki ga je plezal že lani. Nato odplezava simultano do Robbins traverse, kjer se prosta varianta odcepi v dolg raztežaj donečih lusk, peska, vegetacije in slabega varovanja. Do velike police pod kamini morava splezati še 40meterski raztežaj poševno navzdol. Med plezanjem tega obvoza naju prehiti le ena naveza, ostali pa so še daleč zadaj. Nemudoma zarinem v naslednje 3 raztežaje kamina, da bi nama pridobil še več časa. Luka naju nato pripelje do Big Sandy. Stena je na soncu in nahajava se pod drugim ključem smeri – Zig-zagi. To je sistem nepravilnih kotov in opornih poči, ki se vleče tri raztežaje. Že prvi naju zavrne. Težavni prehod sicer dešifriram, a izgubim upanje na prosti vzpon v enem dnevu. Imava še 3 ure svetlobe. “S takim tempom nama ne bo uspelo”, si mislim in ne poskusim znova. Luka v drugo uspe priplezati do mene in še vedno upa. Drugi raztežaj splezava v prvo. Tretji po dveh poskusih pokonča še Lukčevo upanje, zato greva dalje brez uspeha. Nazadnje izgubiva še tekmo s soncem in priplezava na vrh v temi. Dan zaključiva z bosim sestopom nazaj pod steno, kjer praznega želodca prespiva še eno noč.

Čeprav sva s plezanjem bila zadovoljna nama je ostal grenak priokus. Tretji raztežaj Zig-zagov je bil neprimerno težji od vseh smeri podobne ocene, ki sva jih plezala v dolini. Dvodneven vzpon bi nama omogočil, da bi spočita naštudirala vsa težavna mesta ter imela dovolj časa za več poskusov. S takšno taktiko bi nama prosti vzpon mogoče uspel, a midva sva ciljala na stil. Teden kasneje sva pod Middle Cathedralom srečala Chrisa Van Leuven-a, ki je lani opravil prosto ponovitev Regular Northwest in o vzponu objavil članek v Climbing-u. Povedal nama je, da je najlažja varianta v tretjem raztežaju Zig zagov Huberjev obvoz , najina pa težja. Meni se je čas v Yosemitih iztekel, zato ostaja prosti Half Dome projekt do naslednjič. Luka ima pred sabo še dobra dva meseca in upam da bo znova poskusil oborožen z boljšim opisom smeri.

Zadnje dni v dolini sem se počutil že nekoliko izgorelo. Motivacija za plezanje mi je upadla in potreboval bi teden dni neplezalnih počitnic. To preganjanje po stenah je res uresničevanje plezalnih ambicij, po drugi strani pa odpovedovanje. Pogrešal sem druženje s prijatelji v dolini, kopanje v reki in večerno pivo. Yosemiti zame niso samo plezalna destinacija ampak drugi dom, kjer se počutim na pravem mestu tudi ko ne plezam.