Ob ponovnem obisku Kalifornije so se apetiti po avanturi prelili čez rob plezalnih interesov. S Crnim sva se dobila na letališču v San Franu in se nato odpeljala direktno v Lodi. Naslednje jutro sva oba skočila v tandemu in po letu dni znova ugotovila, da je prosti pad še vedno sila zanimivo doživetje. Dogovorila sva se, da se vrneva na začetni tečaj padalstva čez tri dni, in se odpravila plezat v Tuolumne Meadows.
Tečaj je bil eno najbolj stresnih doživetij v mojem življenju. Glavni gazda je v uvodnem govoru omenil, da imajo največje težave s prostim padom plezalci in moški starejši od 35 let, kar je v trenutku spravilo Crnega pod pritisk. Sam sem se tolažil vsaj z mladostjo. V štirih urah so nama razložili kako pristati, se postaviti v pravilni položaj med padcem, upravljati s padalom ... in ga po potrebi odpeti ter odpreti rezervno. Po tem plazu informacij pa hop na letalo da vidimo, če je vse jasno.
Priletimo torej na približno 4000m nadmorske višine, v bobničih se čuti pritisk, od strahu novinci hlastamo za zrakom v plitvih vdihih. Inštruktor odpre drsna vrata in se držeč za rob postavi na zunanjo stran letalskega trupa. Nato pa novinec naredi podobno (saj smo konec koncev vadili celih 10 minut), se spogleda z inštruktorjem in po odštevanju "ready, set, go" odrine v upanju da obstaja življenje po smrti.
V minuti prostega pada se pod taktirko inštruktorja in spremljavi snemalca izvede nekaj osnovnih manevrov in nato odpre padalo na dogovorjeni višini. Po razmeroma mehkem pristanku na trdih tleh sem izgubljen sredi velikega pristajalnega polja tulil od olajšanja in se hkrati smejal, nekje v daljavi pa sem slišal krike ostalih preživelih novincev. Še vedno v primežu adrenalinskega šoka sem prinesel padalo do hangarja. Želel sem si le sedeti in gledati kako je svet lep, a je inštruktor Will v trenutku, ko smo odložili padala rekel: "Grab another parachute, we are jumping again in 5 minutes."
Prvi dan tečaja smo tako opravili 3 skoke skupaj z inštruktorjem, naslednji dan pa še 4. Na koncu drugega dne, po opravljenem tečaju, se počutiš kot sirota. Učili so te hoditi, še vedno pa ne veš, če zares znaš sam. Prijavil sem se na zadnji polet dneva z namenom, da prvič skočim popolnoma sam. Na letalu so bili sami lokalci in pilot nas je v navalu dobre volje pripeljal do 5000m. Prosti pad je bil res dolg in uspel sem se obdržati vseskozi v stabilnem položaju in izvesti nekaj obratov. Boljšega zaključka dneva si ne bi mogel želeti. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar